Domov
O muzeju
Program
Dogodki
Novice
Galerije
Dogodek meseca
Umetnost, šport in dediščina
. . .
Gost meseca
Luka Janežič

V ponedeljek, 11.9.2017, nas je v muzeju obiskal slovenski atlet Luka Janežič, ki nam je podaril šprintarice, s katerimi je v polfinalu teka na 400 metrov na. . .

Filozofija Muzeja športa

V muzejski praksi je uveljavljeno načelo, da obiskovalci muzej vselej identificirajo s stalno razstavo in zato ta predstavlja osnovno, neposredno komunikacijo z obiskovalci. Razstava je tudi svojevrstna materialna interpretacija zgodovinskega dogajanja. Muzej s stalno razstavo nagovarja svoje obiskovalce neposredno in jim ob vodenju po razstavi zagotavlja še dodatno ponudbo. Rezultat tega procesa je tudi povratni učinek, ki predstavlja takojšnji finančni donos z vstopnino, nakupi in drugo porabo obiskovalcev.

V primerjavi z drugimi, zlasti pa zgodovinskimi muzeji, predstavlja Muzej športa določeno posebnost: stalna razstava mora omogočati stalno dopolnjevanje, saj sta šport inj športni rezultat izmerljivo dejstvo, ki ne potrebuje, sicer v stroki nujne, zgodovinske distance.

Ta pozitivistični pristop je seveda potrebno ustrezno nadgraditi in ustvariti predstavitev, ki bo v sozvočju s položajem in pomenom športa v sodobni družbi. Stalna razstava torej ne more biti samo ogledalo zgodovine športa, ampak mora postati pobudnik novih praks in aktivnosti na področju športa.

Danes šport ni več tisto kar je bil do nedavnega, saj postaja ekstremen in iz vidika doseganja vedno boljših rezultatov, pogosto celo škodljiv za zdravje in medčloveške odnose. Je hkrati množičen in vseobsegajoč. Uvajajo se nove športne discipline. Zlasti mladi ljudje se navdušujejo za nove oblike športnih aktivnosti. Podirajo se tudi meje med moškimi in ženskimi športi. Ob izjemnih športnih dosežkih se sprašujemo kje so njihove meje (na primer smučarski skoki, ekstremno plezanje in smučanje). Športna srečanja in športni boji pogosto niso več zgolj merjenje moči športnih nasprotnikov, ampak množični spektakli, ki se pogosto sprevržejo v navijaške bakanalije (zlasti nogomet). Športniki postajajo, pogosto, po koncu kariere, delovni invalidi.

Vse torej kaže na to, da prikaz zgodovine športa ne more biti zgolj zgodovina uspehov, ampak tudi zgodovina neuspehov, težav, zablod in celo človeških tragedij. Zgodovina športa tudi ne more biti zgolj zgodovina športnikov, ampak vseh tistih, ki v tem športnem dogajanju neposredno ali posredno sodelujejo. Pri tem mislimo na trenerje, sodnike, vseh vrst športne organizatorje in druge, ki po pravilu ostajajo v ozadju športne scene.

Spremenila se je tudi percepcija športnega dogajanja, saj v veliki meri poteka prek posrednikov, ki so jih ustvarile nove tehnologije: od radia, prek televizije do interneta, s pomočjo katerega je možno spremljati prav vse od vsepovsod (celo smučanje s strehe sveta).

Vse kaže na to, da mora Muzej športa odigrati funkcijo etično kulturnega telesa družbe, se v celoti odpreti omenjeni problematiki športa in jo vsebinsko zaobjeti v svojem razstavnem kompleksu in muzejskem delu.

Seveda se je treba zavedati, da je izjemno pomemben neposreden stik obiskovalcev z resničnimi zgodovinskimi predmeti, do katerih čutijo posebno spoštovanje, ki ga sicer posredna informacija o predmetih in gradivu (reprodukcija) ne more zagotoviti. Obiskovalci izrabijo muzejsko razstavo v skladu s svojimi interesi in nagnjenji, zato jim morajo upravljalci muzeja tenkočutno prisluhniti. Servisiranje obiskovalcev mora biti izjemno kvalitetno, saj je od tega odvisen obisk ustanove.

V Muzeju športa obiskovalec ne more biti zgolj pasivni opazovalec športnih vsebin, ki jih nudi stalna razstava. Omogočiti mu je treba tudi bolj aktivno vlogo, torej da praktično preizkusi svoje športne sposobnosti.

Seveda pa se pri načrtovanju Muzeja športa na drugi strani zavedamo tudi omejenih prostorskih možnosti, saj si ne obetamo predimenzioniranih prostorov. Danes je namreč ob visoko razviti tehnologiji možno povečati tako imenovani imaginarni prostor slike in zvoka, kar omogočajo sodobni mediji.